Že starodavne egipčanske kulture pišejo o pomembnosti spremstva babic na porodih, njihovi vlogi pri zmanjševanju zapletov in posledičnem zagotavljanju varnosti vseh vključenih.
Lahko bi torej trdili, da že antična zgodovina potrjuje občutke, ki pri večini veljajo še danes: prisotnost strokovnega spremstva na katerega lahko računamo v vseh pogledih, je izjemnega pomena.
Prisotnost strokovne osebe v idealnem scenariju pa pokriva veliko več od očitne zdravstvene pomoči. Pari računajo (in upajo) tudi na izkušenost tudi v smislu prebujene človečnosti, spoštljivega odnosa (do staršev in porodnega procesa) kot tudi skrbno izbranih nasvetov, dotikov in besed, ki v trenutkih stiske pogosto delujejo bolje kot marsikatero zdravilo. Ideja "strokovnega spremstva na porodu" torej združuje širok spekter pričakovanj, ki presega (in močno vpliva na) fizičen proces rojstva, v samem bistvu pa odseva tudi najbolj naravne psihološke potrebe parov na porodu; potreba po občutku varnosti, zaščitenosti, sprejetosti in podprtosti.
Če se postavimo v vlogo porajajoče ženske, izvora globoke potrebe po varnosti ni težko razumeti. Moči namreč ne moremo razporejati neomejeno - torej bolj kot se želimo prepustiti procesu porajanja, večji občutek varnosti potrebujemo, da ne "hranimo moči" še za morebitno zaščito pred nevarnostmi.
Ne moremo se obenem sprostiti in v celoti predajati moči iz globin, kot tudi biti na preži in se braniti pred potencialnimi nevarnostmi.
S prisotnostjo drugega si torej zvišamo možnost za maksimalno predajo porodnemu procesu točno s tem, ko "odložimo" breme varnosti na druge prisotne. Ko vemo, da smo obdani z ljudmi, ki nas bodo zaščitili v primeru zapletov, v primeru nesporazumov, čustvenih nihanj, ... ljudje na splošno smo v takšnih situacijah mirni na povsem drugačen način (kar odražajo tudi naše hormonalne slike, kjer se stresni hormon kortizol in adrenalin začneta nižati in hormoni ljubezni, oksitocin ter endorfini, višati). In verjeli ali ne, točno to vpliva tudi na naše doživljanje bolečine! Zato sproščene, mirne ženske veliko lažje in manj boleče porajajo kot tiste napete in pod stresom.
Mogoče si kakšen od bralcev zdaj misli, pa kakšna nevarnost neki? Zakaj bi bilo žensko strah pred ogroženostjo, če rojeva v porodnišnici? In pomislek je, seveda, na mestu. Strokovno osebje namreč pogosto povezujemo z varnostjo, zaščitenostjo in širšim nadzorom nad situacijo, ki je sicer tako skrivnostno zavita v globino naših teles ... zaradi česar bi moralo biti samo lažje, da gremo čimprej v porodnišnico...
Zakaj torej pogosto temu ni tako in se porodi upočasnijo ali celo v celoti ustavijo ob sprejemu v porodnišnico? Zakaj telo ne sodeluje, če glava "ve", da smo na varnem?
Odgovor se skriva v razsežnosti našega dojemanja varnosti, ki sega mnogo dlje od tega kar vemo oz. mislimo. To, da razumemo/se zavedamo, da ima porodnišnica veliko strokovnjakov, novodobnih naprav in vseh oblik pomoči, je naučena definicija varnosti. Kar čutimo v porodnišnici, pa je naša fiziološka izkušnja varnosti. Misli in telo torej ne odsevata vedno enakega mnenja, česar ne dokazujejo le porodi, ampak tudi veliko "vsakdanjih situacij", kot recimo kadar moramo spregovoriti pred množico ljudi ali opraviti veliko potrebo v pogojih, ki nam niso najbolj povšeči, ... lahko si dopovedujemo, da smo varni, zaščiteni in skriti kolikor želimo ... a, dokler tega ne bomo zares začutili, naše telo ne bo sodelovalo po pričakovanjih.
Sprejem v porodnišnico, tujo inštitucijo, z veliko neznanimi obrazi (ki bodo izvajali potencialno boleče postopke na nas), torej le ni vedno povezano samo z občutki varnosti in sproščenosti. Ampak odpira tudi polja negotovosti in ne odgovorljivih vprašanj, ki nas povsem nehote ohranjajo v t.i. stanju "pripravljenosti ali na preži", saj se je resnično težko povsem prepustiti in zaupati nekomu, ki ga srečaš prvič v življenju. In to vzporedno s tem, ko v nas tečejo zahtevni porodni procesi.
Marsikatera porodnica se že "vnaprej" obremenjuje s tem, kako bo sodelovala z osebjem, ki ga bo spoznala šele v porodni sobi, predvsem pa kako se bo odzivala v primeru, da ne bi čutila usklajenosti, povezave med njimi? In povsem logično je, da ji fantazije uhajajo predvsem v smeri, ki jo skušajo zavarovati, pripraviti na morebitno akcijo v kateri se bo treba postaviti zase, torej zaščititi. Kot torej lahko vidite, vstop v "porodnišnični svet" vendarle ni tako nedolžen premik. Sploh pa ne v času, ko se v našem telesu že odvijajo pomembni porodni procesi. Poleg fizične spremembe lokacije obenem "vstopimo v svet, kjer veljajo drugačna "pravila". V katerem mamica in očka naenkrat postaneta "pacientka in porodni spremljevalec" in se povsem nezavedno vključita v hierarhijo in v kateri se zlahka prebudijo občutki podrejenosti ali nemoči. Seveda ni nujno, da se situacija razvije slabo - lahko naletimo na krasno ekipo, odlične strokovnjake in dobre pogoje za rojevanje. Ampak kaj, ko ljudje nismo narejeni, da bi se popolnoma predali in sprostili na ukaz?
Odnos, ki ga osebje vzpostavlja z nami, je torej ključnega pomena že od prve sekunde, ko vstopimo v porodnišnico, saj "skeniramo" okolje in interpretiramo podatke že od samega začetka, da bi čim prej potrdili občutek varnosti.
V kolikor bomo v njihovem odnosu prepoznali nam več pomembnih lastnosti (kar bo pri nekaterih nežna izbira besed ali način govora, pri drugih profesionalnost, potrpežljivost, vljudnost, všečnost prostora, čas čakanja, ...), bodo naši možgani "odobrili" sprostitev t.i. stanja pripravljenosti in podprli sproščanje (in s tem nadaljevanje poroda). V nasprotnem, pa bodo porodne procese še malo zaustavili in okrepili druge mehanizme, da bi čim prej prišli do želenih občutkov in nadaljevali s porodom.
Tukaj se odpre veliko "okno" - praktično cel kanjon - v katerem je ključno, kako se bodo na "zaustavitev sistema" odzvali s strani osebja. V idealnem svetu bi morali krmariti med interpretacijo vašega in otrokovega zdravstvenega stanja ter razumevanjem psiholoških dejavnikov, ki sooblikujejo situacijo. Če bi imeli čas in znanje, bi tako pri marsikateri porodnici prepoznali tipične odzive na občutek nevarnosti, ki niso razlog za zdravstven preplah (ali sprožanje, pospeševanje poroda), temveč krik na pomoč, sporočilo, da se ženska ne počuti dovolj zaščiteno, varno in da potrebuje več stika!
Z besedilom želim približati razumevanje vpliva naših (tudi nezavednih) občutkov na proces poroda in spodbuditi tako pare kot strokovno osebje k oblikovanju tesnejšega odnosa, v smislu sodelovanja, komunikacije in varnosti.
Vsaka vaša beseda bo našla svoje mesto, zato naj bodo skrbno izbrane.
Naj se porodnica zaveda svoje pomembnosti in partner svoje vloge, da jo ohranja zaščiteno in varno. Osebje pa prepozna svojo nepopisno moč nad življenjsko pomembnim procesom, ki mu rečemo rojstvo, s katero so dolžni ravnati kar se da etično in moralno v vseh pogledih ... in ne "le zdravstveno nesporno".
Commentaires