Obdobje pričakovanja že samo po sebi ustvarja poplavo občutkov, ki nas lahko naredijo občutljivejše, tudi ranljivejše če hočete, zaradi česar postane način kako dobivamo podatke in priporočila za spremljanje svoje nosečnosti, toliko pomembnejši kot prej. Nosečnice pa pogosto - ravno nasprotno - sprejemamo informacije brez večje kritičnosti, sploh kadar prihajajo s strani različnih strokovnjakov (kljub pomanjkanju kvalitetnih razlag, predstavitvi verodostojnosti podatkov, dejanske zanesljivosti uporabljenih metod, ... ), kar ustvarja izjemno slabo podlago za (ne) zaupanje vase, takoj ko informacije niso "bp" (torej v okviru pričakovanih, normativnih standardov).
Zato se bom v besedilu osredotočila na psihološki vpliv običajnih praks in priporočil, ki jih velja obravnavati z večjo previdnostjo predvsem, da preprečimo negativni čustven vpliv na nosečnico (in partnerja).
PDP
Predviden datum poroda skušajo določiti že od leta 1700, ko so s pomočjo takratne znanosti in razumevanja ženskega telesa izumili formulo za izračun PDP, ki jo uporabljamo še danes. Čeprav (po raziskavah) rodi le 35% žensk v tednu določenega PDP, se na ta datum "fiksiramo" iz mnogih vidikov, kar pogosto ustvarja nemir, preplah in nestrpnost, ki je v mnogih primerih povsem odveč. Nekateri strokovnjaki ravno iz tega naslova predlagajo spremembo izraza, da se izbere manj determinirajoče izraze, ki ne vzbujajo občutek "nesporne resnice".
Pri vsaki ženski je namreč "v igri" toliko dejavnikov kot so:
-dolžina M ciklusa,
-dan ovulacije (ki tudi pri 28.dnevnem ciklusu ni vedno na 14.dan),
-hitrost vgnezditve embria v maternico (če se vgnezdi počasneje, bo tudi nosečnost predvidoma trajala dlje)
-genetika,
... da v resnici res le ugibamo datum med 37.in 42.tednom, ko je normalno zanjo donositi otroka.
Ob večji stiski, se torej spomnite, da rodi:
a) večino prvorodk šele nekje v 40t/5d.
75% teh porodov se začne spontano vse do 41.tedna in 2 dni.
b) večrodka celo kakšen dan prej, v povprečju v 40t/3dni.
75% porodov pa se začne spontano vse do 41.t.
UZ meritve
Ultrazvočne meritve nas spremljajo od samega začetka nosečnosti. Z njihovo pomočjo ugotavljamo ustreznost razvoja embria (kasneje fetusa) kot tudi pridobivamo pomembne informacije o nosečnosti (razvoju posteljice, plodovnici, pretoku skozi popkovino, ...). Zaradi česar lahko odkrijemo marsikatero nepravilnost v razvoju in zvišamo verjetnost za varen in uspešnejši izid nosečnosti. Kljub nespornemu doprinosu UZ, pa pridejo z meritvami tudi manj očitni vplivi, ki zgoraj omenjeno varnost znižujejo. Govorim o (pre)hitrih mnenjih, nerodnih komentarjih, skrb zbujajočih pogledih, ki jih nosečnica skrbno procesira med pregledi ... ne da bi vedela, da so omenjene meritve le približne ocene, ki lahko odstopajo tudi do 15%! Si predstavljate kakšen stres lahko povzroči podatek, da nosite "velikega ali premajhnega dojenčka" ... če slepo verjamete meritvam na prvo žogo? Včasih je že en stavek dovolj, da se v ženski naseli strah, ki jo spremlja vse do poroda (in naprej). Sploh kadar zastrašujočemu podatku ne sledi razlaga o morebitnih odstopanjih, ki lahko plod z dejansko težo 3,600g ocenijo na 2,700g ali 4,080g!
Štetje plodovih gibov
Priporočilo spremljanja plodovih gibov služi odkrivanju morebitnih plodovih stisk, ki bi lahko tekom nosečnosti vplivale na njegovo blagostanje. Na tem mestu je pomembno razločiti, da je stik z otrokom (to, da ga vsakodnevno čutiš) zelo pomemben, štetje gibov pa samo po sebi neučinkovita tehnika, ki nemalokrat le poviša tesnobo in nemir pri nosečnicah ... Ki poleg tega niti nima znanstvene podlage, s katero bi upravičila obsesivno štetje.
Težava pogosto izvira iz nejasnosti navodil - veliko nosečnic namreč ne ve kakšne premike vse naj bi upoštevala. Zato šteje le močnejše brce, očitnejše premike, ki jih je lahko hitro premalo ... pogosto ne upoštevajo dejstva, da plodi vsakodnevno tudi mirujejo (kar je povsem normalno) ... in se ne gibajo "na ukaz" oz. vedno takrat, ko smo si mi vzeli čas biti pozorni nanje. Kar se lahko kaj kmalu rezultira v živčnem, t.i."tunelskem vidu", ki je premočno uperjen v plod (... ki, mimogrede, gotovo čuti pritisk, ki se vrši nad njim).
Pomembneje kot zgoraj opisano štetje, pa se je naučiti kako spremljati in opazovati spreminjanje vzorcev gibanja vaših plodov. Torej, da razvijete naravni občutek/instinkt za normalno plodovo gibanje od takrat ko jih prvič začutite (med 16. in 20tednom) vse do 32.tedna, ko se njegovo gibanje nekako ustali .
Po 32.tednu naj bi nosečnica čutila plod približno enako vse do poroda (gibi se torej ne zmanjšujejo tekom zadnjih mesecev nosečnosti), kar pomeni vsak dan, večkrat na dan.
Izpostavila sem le tri primere, ki lahko močno zaznamujejo par v pričakovanju in so kljub svoji izhodiščni dobronamernosti, pogosto tudi izvir močnega stresa.
Pomembno je ozaveščati vpliv teh praks predvsem iz naslova, da ne spregledamo njihovih "stranskih učinkov". Povišane ravni tesnobe namreč pogosto zamajejo stabilnost nosečnice, ki se nato "spregovorijo" na mnogih fizičnih simptomih (od prekomerne telesne teže, visokega pritiska, zaviranja spontanega pričetka poroda, prehitrega zorenja posteljice, ...). Kar bi morda veliko uspešneje obvladovala (ali se v celoti izognila), če bi le bila že od začetka malce previdnejša in opremljena s podatki.
Izpiski iz knjige: Why induction matters, Rachel Reed
Comments