Nedeljski večer ni obetal več veliko, ura je bila že dovolj pozna, da se odpravim spat... In čeprav bi mi spanec prišel še kako prav, sem se po enournem premetavanju in iskanju dovolj dobrega položaja, nekako sprijaznila s tem, da vsaj v kratkem ne bom zaspala. Zato sem si, kakor mesece poprej, naložila nešteto vzglavnikov za hrbet, se namestila v udoben sedeči položaj in "počivala". "Tudi to nekaj šteje", sem si prigovarjala.
Bila sem sama, ker sem dragega že drugi dan zapored prosila, da gre spati v drugo sobo...in čeprav nisem imela pojma kdaj (če sploh) bom zaspala, nisem bila vznemirjena, temveč odprto sprejemajoča do stanja "ki, pač, je". Sine me je namreč z odločitvijo, da zaobide svoj PDP, treniral v sprejemanju že več dni... in končno se mi je zazdelo, da dejansko popuščam in se predajam situaciji. Okoli mene je seval lahkoten mir, noč je pomirila že večino dnevnih zvokov... celo moje vedno aktivne misli so si privoščile krajši premor... nakar je kot strela iz jasnega, brez vsake najave, mir prekinil topel pljusk vode, ki je zalil dobršen del postelje na kateri sem sedela. Tekočine je bilo kar precej in čeprav sem bila 5dni čez rok, niti za hip nisem pomislila, da bi mi odtekla voda. Ker …saj mi tudi pri prejšnjem porodu ni, zakaj bi mi torej tokrat?
S takšnim »opomnikom« se je pričel moj tretji porod. Z jasnim sporočilom, da se tudi tokrat -čeprav v tretje - piše povsem nova zgodba, ki bo v vseh pogledih drugačna in samosvoja, kakor tudi človeček, ki se z njo rojeva.
»Odcurjala« sem do partnerja, ki je ravnokar zaspal, se trudila puščati za seboj čim manj sledi (kar je težje kot bi si mislili) ter skušala vzpostaviti ponovni občutek miru, ki se je po soočanju z dejstvom, da se porod pričenja na način kot si nisem želela, malo izgubil. Odrivala sem misli na omejitve, ki pridejo z razpočenimi ovoji, strah pred ojačenim doživljanjem popadkov... in se trudila ostati osredotočena na dejstvo, da imam za seboj že dva uspešna poroda, ki sta dober razlog, da zaupam vase tudi tokrat. Medtem pa hitela klicati babico, da ji sporočim veselo novico in nestrpno prisluhnem nadaljnjim navodilom. Ponudila je, da pride k nama že takoj, ampak sem izbrala da jo pokličem, ko bo porod vsaj malo napredoval, saj še res nisem čutila potrebe po njenem spremstvu... kar se je dodobra spremenilo že v roku dobre ure, ko sva bila ob misli, da je na poti k nama, mirnejša oba.
Njen prihod (okoli treh zjutraj) je odprl novo poglavje izzivov na katere nisem računala; sprva dojenčkovi utripi niso bili najbolj lepi (kar je namigovalo na ovito popkovnico), nakar se je oglasil še moj pritisk, ki je bil od vsega vznemirjenja malce višji kot prej ... zato me je babica kar takoj soočila, da v kolikor 20min kopel ne izboljša mojega stanja, krenemo proti porodnišnici. V tistem trenutku se je zdelo, da se uresničuje vse česar sem se bala. Kot da gledam film s tragičnim junakom, ki mu "pač ni namenjeno prispeti do svojega cilja"... Kar je v meni nagovarjalo tiho obžalovanje, obenem pa prebujalo prav posebno ponižnost do procesa v odvijanju. Čutila sem, kako se v meni spet vzpostavlja mir in podpira jasna namera, da ostanem polno prisotna ne glede na razplet... Predvsem pa da sem pripravljena sprejeti karkoli nama bo tisti dan namenjeno...
Mirno sem odkorakala do kopalnice in upala, da voda "vzame" kar ji želim predati.
Težava je nastala pri polnjenju kadi, ker ni bilo toliko tople vode kot bi jo rabili... Zato sem se morala namestiti v banjo s premalo vode ter upati na najbolje. Le na pol potopljena, sem se začela hitro ohlajati, kar se je v kratkem stopnjevalo v tresavico... In po15min namakanja, sem se znašla ponovno na suhem, po novem brez popadkov in z eno samo željo - počivati v postelji!
Ura, ki je tiktakala okoli četrte zjutraj, me je v kombinaciji z zavedanjem, da imam pred sabo še ves "glavni del" poroda, počasi najedala: "Bom sploh zmogla, če sem že zdaj tako izčrpana?", mi je odzvanjalo po glavi. A, se nisem pustila prepričati: "Pusti zdaj to", sem se bodrila, "... in raje zaupaj procesu".
K sreči se je moj tlak v teh 15minutah lepo znižal, s čimer se mi je odvalil kamen od srca in prižgala zelena luč za počitek v domači postelji. »Hvala bogu«, sem si mislila, »Spet je vse kot mora biti«. Zavila sem naravnost med tople odeje in prepustila toku, da me odnese. Odplavala sem v stanje med spanjem in budnostjo, se potapljala v dremež in vračala nazaj … kot bi bila v posebnem stanju zavesti, nekje med svetovi. Spomnim se babice, ki mi je naročila, da jo pokličem ob naslednjem popadku... in čeprav sem ga čakala … se je najavil šele po parih urah.
Ko se spominjam tega časa, sem tako hvaležna za njeno prisotnost, da je bdela nad nama in ostala v neposredni bližini medtem ko sva se predajala sladkemu dremežu. Ustvarila in držala nama je varen prostor v katerem sva lahko zares izpustila kar sva nosila in nabrala novih moči za ure pred nami.
Stanovanje se je ta čas ob soju nešteto svečk prelevilo v pravi mali tempelj, kamor se je v tiho jutro rojevalo tudi naše pričakovanje. Prihajalo je v miru, počasi, in skupaj z jutrom prinašalo toplino, ki je iz minute v minuto polnilo našo dnevno sobo z zlato rumeno svetlobo. Zdelo se mi je, da nas obdaja prava magična energija … prelepa, da bi samo poležavala ob njej. Zato sem že okoli sedmih zjutraj pripravila zajtrk in kmalu zatem pričakala tudi prve »popadke povratnike«. Babica je še enkrat preverila sinove utripe po popadku, ki so bili tokrat več kot odlični in naenkrat nam je svetila še ena zelena luč, da ostanemo doma. Kako mi je odleglo! Očitno je poleg naju s partnerjem premor potreboval tudi najin sine.
Ura se je bližala osmi zjutraj in popadki so valovali v relativno rednih ritmih. Ta čas je svetloba že povsem zalila stanovanje, zato smo zatemnili okna in prižgali gretje "da se ne bo ta otrok rodil v zimo", se je pohecala babica, ko je nastavila vročih 26stopinj. Popadke sem prestajala v stoječem položaju, se kam naslonila, zaprla oči in zazibala z boki, … predvsem pa sem pazila, da ostanem v lastnem »mehurčku« (v katerega nisem želela spustiti prav nikogar). Dragi mi je tako na vsako uro ponudil le žlico medu in nekaj kokosove vode, babica pa vestno spremljala najino stanje, ne da bi me pri temu preveč ovirala. Bila sta ves čas ob meni, pa vendar na meni prijetni distanci. »Imaš pripravljene kaj glasbe?« me je v enem trenutku vprašala. Še dobro da me je, kajti imela sem skrbno pripravljeno listo pesmi na katere sem se navajala že tekom nosečnosti … in vedela, da se bom odzvala nanje v le nekaj minutah.
Že med prvo pesmijo sem se namestila na kolena sredi dnevne sobe na tla in z zaprtimi očmi srkala harmonije, ki so me nagovarjale z vseh strani. Dovolila sem jim, da me odpeljejo v rahločuten doživljajski svet, stran od racionalnega ... in nežno predajo v naročje pisanih občutij in spominov… za kar je bilo potrebnih le par taktov. Takoj sem začutila solze kako kot sveža plima valovijo proti meni in s seboj prinašajo nešteto občutkov, ki je želijo na dan… A, jih je nekaj ustavljalo. Spremljal jih je namreč tudi debel cmok, moj utelešen dvom, ki se je ukvarjal s tem, kako se prepustiti nežnim čustvom v navzočnosti drugih? Zazdelo se mi je namreč, da bi me solze dodobra razgalile, odstrle še edini sloj s katerim ohranjam občutek zakritosti pred drugimi, … s čimer se borim prav vsakič znova, ko se znajdem v takšnem položaju. A, edina stvar, ki sem jo v hipu vedela je, da danes gotovo ni pravi dan za skrivanje.
Globoko sem zavzdihnila in dovolila solzam, da počasi spolzijo po mojih licih. Še v istem hipu je skozi mene zdirjal niz občutij, ki me je odplaknil v čisto svoj svet, stran od opazovalcev … in skozi mene vzpostavil pretočno pot na katero so se odzvali tudi vedno intenzivnejši popadki. Spomnim se, kako sem se z vsakim valom popadkov zibala močneje, sopihala globlje ter spuščala občutke k tlom.
V kratkem času sem se tako znašla v popolnoma drugačnem ritmu poroda, polnem močnih senzacij, ki jih na tleh nisem več obvladovala, zato sem vstala in se sprehodila po stanovanju. Ustavljala sem se med hojo in se trudila poiskati primernejši položaj/vrsto gibanja, ki bi me razbremenila pritiskanja, a, mi na moje začudenje, nič ni pomagalo.
Močna potreba biti sama, neopazovana, me je vodila v drug del stanovanja, kjer sem v svobodi lastne intime vendarle odkrila razbremenitev; s pomočjo glasnih izdihov in raztegovanja ob omaro, sem vizualizirala kako bolečina v valovih preplavlja in med nogami zapušča moje telo. »Kako olajšanje, vsaj nekaj sem našla kar zniža bolečino«, sem si misila … kljub temu, da je še vedno ostajala na zelo visokem nivoju. Trudila sem se prepuščati vizualizaciji, a mi bolečina resnično ni prizanašala … in začela mi je počasi prihajati do živega. Postajala sem pikra in nejevoljna, kar je babica vsakič znova »skorigirala«, da ne bi skrenila v napačne energetske vode: »To, da so popadki vse močnejši je krasno, Tara. Tega si želimo, ker bo z njimi prišel tudi vajin dojenček. Super ti gre.« … na kar sem odgovorila s kislim nasmeškom in znova vdihnila v nov poskus sprejemanja nesprejemljivega.
Bila sem že globoko potopljena v trans in čas je tekel povsem drugače. Nisem merila minut, ampak se le pozibavala med dvema stanjema – iz zasanjane izčrpanosti v kateri se je zdelo, da vse stoji in čaka, vsakič znova v sedanjost, v kateri se soočiš z resničnostjo lastnega obstoja.
Vsak popadek me je na najbolj surov način soočil z življenjem in opomnil kako je čutiti.
Pritiski navzdol so postajali tako intenzivni, da sem še komaj obstala na tresočih se nogah … in babica me je pričela nagovarjati, da ga spustim k tlom in zmehčam noge. Dobro mi je šlo, čeprav se ni občutilo tako. Spuščala sem nežne, jamrajoče zloge, ki so postajali vedno daljši in se zvijala ob steno… in vso preostalo moč usmerjala v trud, da bi uspešno sledila vsem predlogom.
V iskanju načina, da bi olajšala bolečino, sem legla v posteljo, pa je bolelo enako kot prej … zato sem po nekaj popadkih skušala vstati, ampak me je novi val »ujel« še preden sem uspela vstati. Morala sem ga predihati sede in odkrila, da vendarle obstaja še bolj boleč položaj od vseh prejšnjih – sedeči – ki me je tako izčrpal, da nisem uspela vstati niti do naslednjega popadka. Divje sem zibala telo naprej in nazaj, dihala z globokimi vdihi in se upirala ideji, da ne zmorem več.
Minile so dobre štiri ure odkar sem zaplavala v resnejši del poroda in dojenčkovi utripi so bili ves ta čas odlični. V tistem hipu, pa smo ponovno namerili slabše udarce, zato je babica predlagala pregled, da ugotovimo koliko cm mi manjka do polne odprtosti. Bila sem na osmih centimetrih in s konkretno oteklino na materničnem vratu, kjer je zdaj seval debel dva centimetrski rob. Kar ni bila dobra informacija, saj je oteklina zavirala napredovanje poroda. Tako sem bila ponovno soočena z dvema možnostma : »Tara, do naslednjega popadka se odloči, kaj bomo naredili. Na materničnem vratu imaš oteklino, ki ovira dojenčku pot, da se spusti. Lahko ti porinem ta rob med naslednjim popadkom čez njegovo glavico, kar bo sicer zelo zoprno…ampak boš potem polno odprta in lahko rodiš. Če ne, pa moramo v porodnišnico.«
Vse te besede, odločitve, pritiski … so bili zame v tistem trenutku tako odveč in čustveno obremenjujoči, da sem ostala kar tiho. Čutila sem, kako se ne želim opredeliti do ničesar, ker mi nobena možnost ni bila niti malo všeč. Čutila sem njune poglede, partnerjev strah in babičino resnost in si zaželela, da bi se čas vsaj za trenutek ustavil. »OK, Tara, gremo na hrbet«, se je odločila namesto mene. Vedela sem, da bo sledila še hujša bolečina, ampak preprosto nisem čutila ničesar v odziv. Nemo sem sledila navodilom, vdana v situacijo, skoraj otopela. In jokala, da ne morem več.
Prišel je popadek in pritisnila je na otečeni rob. Rjovela sem od bolečin, ki se kar niso hotele ustaviti, jokala od nemoči in se trudila sodelovati. »Vem, da sem zoprna. Lahko si zelo jezna name v tem trenutku«, me je tolažila … ampak me ni kaj dosti potolažila. Bolečina mi je preprosto segla do živega in me spravila do točke, ko bi se ji samo še priklonila in priznala premoč. A, časa za predajo ni bilo. Po novem sem bila namreč odprta deset centimetrov in dojenčka je bilo potrebno spraviti na svet.
Opazila sem, kako je preskok iz osem cm na deset ustvaril popolno zmedo tudi v moji glavi. Dejansko stanje je bilo naenkrat v popolnem neskladju s časovnimi okvirji v mojih mislih… in ustvaril se je čisti kaos. Bila sem raztresena.
»Dobro, zdaj boš pa skupaj s popadkom potisnila kolikor zmoreš, velja?«, me je pripravljala babica. Jokala sem, da ne morem, da nimam moči in kljub temu skušala potisniti kolikor zmorem. Ampak babica ni bila zadovoljna, čutila je glavico, ki je bila še zelo visoko … in me ponovno nagovorila. »Tara, zdaj moreš. Ti to lahko in zdaj boš to tudi naredila.« S prsti je potisnila tja, kamor je želela, da potisnem in upala, da bom sledila, dragi pa mi je medtem na hitro iztisnil v usta športni gel, da bi pridobila vsaj malo moči.
S solzami v očeh sem se borila z neznosno bolečino, ki je preplavljala moje telo in se maksimalno trudila slediti navodilom. »Iti moraš čez sebe…«, sem si prigovarjala »… toliko, da ne dovoliš bolečini, da te ohromi«.
Zbrala sem ves pogum kar ga premorem in zajela globok vdih. Skupaj s popadkom sem začela potiskati, zarjovela v globokih tonih in se kakor buldožer prebijala skozi občutke, ki so mi prihajali naproti. Že zdavnaj bi prenehala potiskati, če bi bilo po moje … ampak mi popadek preprosto ni dovolil. Kot da bi telo spregovorilo in prevzelo vodstvo nad menoj, me je vodilo skozi najtežje trenutke poroda, dokler glava ni bila okronana. »Glavica je že zunaj, Tara, se je boš dotaknila?«. V tistem trenutku celo babica ni mogla verjeti, da mi je uspelo spraviti glavico tako daleč v enem samem popadku.
Tako bolečih in pekočih senzacij kot sem jih izkusila takrat, nisem doživela še nikoli, zato sem iz srca hvaležna svojemu telesu, da je zmoglo dokončati porod s samo še dvema takšnima sunkoma. Še v istem momentu mi je babica položila sinčka na prsi in v hipu so me preplavila čustva, ki so bila do tedaj »na čakanju«. Začela sem hlipati od olajšanja, da je konec, od groze, kako se je obrnilo na koncu, od bolečin … v največji meri pa od pekočih senzacij, ki so bile še vedno skoraj enake kot prej.
Jok in tresavica sta me držali še nekaj minut, potem pa se je ustvarilo dovolj prostora, da se zavem svojega (ne tako) majhnega sina. Stiskal se je k meni in spuščal prelepe piske, ki so me spominjale na majhno mucko.
Takrat me je zares zadelo: tukaj si, mladiček, imam te! Zavedala sem se, da nama je uspelo, da sem rodila … in to v zavetju doma kot sem si želela! Kakšna sreča in hvaležnost sta me oblili! Zasula sem ga s poljubi in se ozrla proti partnerju, ki je s solzami v očeh sedel ob moji strani. Izmenjala sva si prelep pogled iz oči v oči, nabit z vso bolečino, strahom, ljubeznijo, … in se poljubila. »Bravo, lubi, ponosen sem nate«, mi je zašepetal na uho.
… in tako smo običajen ponedeljek spremenili v najlepši dan v tednu, ko smo postali čisto prava družinica .
Preberi tudi kako sem se pripravljala na porod: https://www.custvenapripravanaporod.si/post/dnevnik-priprav-na-porod
Comments