Prva porodna faza je načeloma najdaljša, saj se moramo odpreti za celih 10cm, da se lahko skozi porodni kanal spusti naš dojenček. Zanimivo pa je, da veliko žensk misli, da na proces ne more vplivati. Pripovedi o "popadkih, ki so se začeli, stopnjevali in naenkrat ustavili, skupaj z odpiranjem materničnega vratu" niso redke. In marsikateri verjame, da takrat ne more narediti ničesar razen počakati in upati, da se proces ponovno samodejno zažene. Temu seveda ni tako, ker lahko na odpiranje še kako vplivamo. Pa poglejmo kako deluje to magično odpiranje materničnega vratu?
Prispodoba z zadrgo mi je zelo všeč, zato si skušajmo predstavljati naš maternični vrat kot zgoraj prikazano zadrgo. Ko se počutimo dovolj varno, sproščeno in zaščiteno, se naša zadrga sprosti (in odpira). Takrat lepo, cm za cm potuje nižje, se posledično odpira in širi pot našemu dojenčka.
Ko se znajdemo v obratni situaciji, smo napete, prestrašene, zaskrbljene, osamljene ... ali v kakoršnikoli poziciji, kjer se NE počutimo dovolj zaščitene, pa se začne naša zadrga avtomatsko zapirati. To je jasen znak telesa, povsem instinktiven, da zaznava ne-varno okolje in edina logična posledica ob takem počutju, se vam ne zdi? Le zakaj bi naša narava/telo bilo sprogramirano v smeri, da porod nadaljuje, če preko našega počutja zaznava, da smo v slabem stanju ali okolju? Nekoč bi bilo to usodno za oba.
Ravno zato je vsakršno odpiranje ženske "na silo" tudi tveganje, ker ustvarjamo nasprotujoča si stanja - žensko v ranljivem, nestabilnem stanju, ki mora opraviti enega najzahtevnejših telesnih izzivov v svojem življenju. Ločimo torej, da kadar se ženska počuti podprto, varno in suvereno med porodom, ni identificirana z ranljivostjo na enak način kot takrat, ko je prestrašena, ne varna in pasivna. Ne zgodijo se enake poškodbe, niti na telesni ravni, niti na psihični.
Če se vrnem primerjavi z zadrgo - vsi smo najbrž že kdaj na silo odpirali jopico ali jakno, kjer se zataknila zadrga. Pomnite koliko načinov je, da jo odpremo nazaj? Pomnite tudi takšen primer, kjer ste nasilno, včasih celo uničevalno, vlekli za patent. V primeru poroda bi lahko take posledice predstavljale raztrganine, hujše prereze presredka, vakuumski porod in urgentni carski rez ... ki se pogosto zgodijo tudi zato, ker smo potiskali porodnice v smeri odpiranja na katerega še niso bile pripravljene.
Seveda se na tem mestu vedno odpre pomislek o zavlačevanju porodnega procesa in nujnosti določenih posegov, ki so včasih zares dobre in nujne odločitve. Nekatere porode je res potrebno potisniti, če želimo zaščititi zdravje mame in otroka. Ampak kako vedeti katere?
Odgovor gotovo ni preprost, še manj pa odgovorljiv z enim samim stavkom. Pa bom vseeno poskusila z lastnim vodilom, ki ga svetujem tudi svojim parom.
Vodilo sta otrokovo in mamino ZDRAVSTVENO STANJE, torej rezultati CTG-ja ali drugih meritev;
Ko enkrat zaznamo znake, ki kažejo na tveganja, resnejša poslabšanja, nihanja v stanju otroka ali mame, so intervencije v smeri pospešitve smiselne.
Dokler pa takšnih znakov NI, so tudi intervencije v namen pospešitve odveč.
Naj bodo intervencije v takšnih primerih raje usmerjene na potrebe porodnice, da se bolj sprosti, udomači v tujih prostorih porodnišnice, spozna z osebjem, da ozavesti svoje telo ... skratka, naj bodo ukrepi namenjeni podpori naravnim sposobnostim našega telesa,tj. odpiranju, namesto nasilnemu nasprotovanju vsemu kar v tistem trenutku govori naše <3
Več o temu kako sodelovati s porodnim procesom in ustvarjati dobro porodno vzdušje pa že kmalu - na novih pripravah na porod - ki se začenjajo že 31.1. ;)
Več info najdeš tukaj: https://www.facebook.com/events/471929440156721/
Tara;)
Comments