Pravijo, da rodimo kakor živimo. Da porod odseva stopnjo naše ozaveščenosti, samozaupanja, komunikacijskih veščin, spoštovanja... Da nam dogodek ponudi ogledalo v kateremu zagledamo odnos, ki ga gojimo do sebe.
O borbah za pravice, takšne in drugačne, v zadnjih deset letih poslušamo veliko. Borimo se za enakopravnost, spoštovanje,drugačnost ,... za pravice, ki že stoletja vabijo ljudi k uporu, aktivaciji in nadgradnji že obstoječega sistema. Upori,ki eden za drugim opozarjajo na neprimerno razvitost in prilagojenost družbe, in v meni odpirajo vprašanja, kdaj bomo kot narod dosegli področje porodov? Kdaj bomo bolj kritično, previdno in odgovorno pristopili k oceni izkušnje, ki nas vpelje v materinstvo/starševstvo? Izkušnje, ki reprezentira prvi stik z ljudmi,ki jo ima naš novorojeni otrok. Kdaj se bomo v skladu z moderno družbo in njenimi spoznanji borili za pravice, ki jih s pomočjo tehnologije in pretirane potrebe po kontroli neupravičeno krademo na stotine družinam? Verjamete ali ne, vendar bi se za to moral boriti vsak sam in skupaj za vse.
Moja vprašanja ne redko odpirajo najranljivejše teme in najmogočnejše obrambe.In težko bi nam zamerila, saj se porodu ne reče zaman »krvni misterij«. Poleg tega smo za naše otroke, za naša življenja,pripravljeni potrpeti veliko. Celo tako veliko, da je pogosto preveč. Saj strah v sodelovanju z najglobljo ljubeznijo odpre tako velik prostor prilagodljivosti, da sprejmemo marsikakšno stvar, ki je sicer nikoli ne bi.Poleg tega bi delež »previdnosti« lahko zagotovo pripisali tudi temu, da se porod dotika sodelovanja s strokovnjaki in zaupanja v njihovo kompetentnost (ki včasih odloča o življenju ali smrti).Takšnim pa, roko na srce, noče nihče pretirano skakati v zelje. Zaenkrat izgleda, da je naša pasivna previdnost precej upravičena.
Ampak, je res vse tako črno belo? Lahko v času, ko stremimo h kultivaciji naroda,višji ozaveščenosti, empatiji, odgovornosti do sebe in drugih... res zatisnemo oči pred tem, da jih večino zatremo že v prvih urah, ko se odločimo priti na ta svet? Kje se je zalomilo,da zdrave ženske ob vsej tehnologiji in znanju podlegajo slabim pogojem za porod, se slepo predajajo predlogom, ki so pogosto bolj v interesu sistema kot porodnice in na račun nezaupanja plačujejo visoke davke v brazgotinah (ki na enih ravneh ostanejo za vedno). Kdo je po vašem odgovoren za vse to?
Velika večina navadno pomisli (in se s to mislijo tudi ob porodu »preda«) na porodnišnično osebje, vešče strokovnjake, ki se s porodi soočajo na dnevni bazi.In delno bi imeli prav. Kajti strokovnjaki so v prvi vrsti namenjeni ohranjanju vašega in otrokovega življenja (in dobrobiti), zaradi česar v času porodnega izziva zavzamejo pomembno, včasih celo nezamenljivo, mesto. Ravno zato bi bilo krasno, če bi lahko vsem, brez izjeme, zaupali. Vendar ... so tudi oni »le« ljudje. Ljudje z različnimi osebnostnimi nastavki, dobrimi in slabimi dnevi,boljšim in slabšim znanjem ... in predvsem ljudje, ki so ne glede na svoja prepričanja, pogosto omejeni z okvirji, ki jih postavlja sistem v katerem delajo.
Še vedno mislite, da bi morali za vašo porodno izkušnjo odgovarjati le oni? Da »bo kar bo«? Ste zares pripravljeni preložiti vso odgovornost na druge in nato sami nositi posledice (odgovornosti),ki bodo v tem odnosu nastale? Tvegati, da morda ne boste ena izmed tistih srečnic,ki naleti na podporno osebje, pa čeprav boste nekatere le enkrat v življenju rodile? Zame je ta verjetnostni račun enostavno pretvegan. Kajti brazgotine (vseh vrst), ostanejo le vam. Brazgotine, ki bi jih morda lahko preprečili. Kako? S t.i. »porodnim načrtom«,ki to pogosto ni. Besedi sem dala v narekovaj, ker vas želim takoj na tem mestu opozoriti na izraz »porodni načrt« in polomijo, ki je nastala okoli njega. Ti dve besedi sta namreč zaradi napačnih predstav, kaj to sploh je, odvrnili že nesprejemljivo število žensk. Zato, prosim, vztrajajte še tale delček in preberite razlago.
Pa poglejmo, beseda porod: sama po sebi opozarja na nekaj naravnega, pomembnega, nepredvidljivega, kar se(načeloma) zgodi spontano – brez naše zavestne odločitve.
Beseda načrt: deluje rigidno, ozko (?), morda celo obremenjeno, spodbuja zavestno udeležbo, tj. nespontanost, ...kar si nobena ne želi biti med porodom.
Iz napisanega lahko vidimo, da že kombinacija teh dveh besed deluje nasprotujoče,kar lahko marsikoga odvrača od poglobitve.
Če vendarle vztrajamo, pa nam še vedno preti veliko tveganje, da bomo čez čas dobili občutek, da pišemo scenarij za film. Kot da bi morali s tem načrtom napovedati nekaj kar je sicer povsem nepredvidljivega. Kar spet vpelje pritisk in nesmisel(če niste jasnovidni, seveda). Zato na tej točki veliko žensk suvereno sklene, da porodni načrt ni nekaj kar bi jim koristilo, saj jih odvrača od spontanosti in stika z naravnimi procesi,ki se odvijajo že tisočletja.
Ampak ... to ni namen porodnega načrta! Nič od tega ne predstavlja resničnega namena »pisanja«, priprave načrta. In zato polomija. Ker smo se ujeli v past. Prav ničesar vam ni potrebno pisati, če tega ne želite in četudi napišete, se ne pričakuje, da se boste zapisanega strogo držali. Še vedno vsi vemo, da je porod nepredvidljiva stvar.
Vendar, to še ne opravičuje, da ne poznate ničesar o zakonitostih poroda. Da ne poznate svojih pravic in nimate nobenih dobrih predstav, kako naj bi sodelovanje izgledalo (razen sledenja navodilom).
To, predpripravo, zajemata besedi »porodni načrt«. Vnaprejšnje raziskovanje, izobraževanje,zanimanje o možnostih, ki vam bodo med porodom ponujene. Zato, da v kolikor vam niso, opozorite na njih. Da kakšno morda celo odklonite in samozavestneje spregovorite z osebjem. Mislite, da so vse intervencije predlagane le v vaš prid? Če se boste zanimali o naravi poroda, njenih načelih delovanja in pogojih, ki jih potrebuje ... boste videli, da kar nekaj teh predlogov ne spada v ta koš. In morda bi se takrat odločili drugače, če bi te podatki imeli/poznali.
Porodni načrt, napisan ali ne, predstavlja varnost. Predstavlja znanje, ki vas bo spodbudilo k ukrepanju, komunikaciji, včasih celo uporu. Predstavlja samozavest, mirnost, zaupanje vase. Predstavlja opremljenost, da poskrbite zase in za svoje potrebe in da se ne uklonite vsakemu predlogu za katerega sploh ne razumete čemu služi. »Porodni načrt« predstavlja odgovoren pristop k porodu za katerega še vedno ne vemo, kako se bo odvil. In vas postavi na enako kompetentno mesto za sodelovanje na porodu kot porodno osebje. Sicer drugače kompetentno, saj imate vi znanje o sebi, svojih možnostih in oni o asistenci na porodu. Vendar nič manj pomembno. S pripravo na porod zmanjšate enormno razliko med »bogovi v belem« in podrejenim pacientom. Razbremenite njih in opolnomočite sebe.
Zato bodite kritični, zahtevni in radovedni že pred porodom. Ker se tokrat borite zase in za svojega otroka! Za zgodbe, ki jih boste nosili s seboj še celo življenje. In brazgotine, ki se navzven morda celijo hitro, ampak ostajo žive rane navznoter še desetletja. Brazgotine, ki jih pogled na otroka ne more izbrisati.
Porodni načrt je priprava na porod. Je naravni proces, ki steče pri vseh drugih velikih dogodkih v našem življenju – izbiri fakultete, gradnji hiše, nakupu avtomobila, vozička, ... In je nekaj, v kar nas sodobni čas (z vpeljavo sistemov) skoraj sili, če želimo poskrbeti, da bo izkušnja čim bolj naklonjena nam.
Tara ✨
コメント