Zelo malo ljudi vas lahko v tem trenutku zares razume, ker se še nismo znašli v tako intenzivnem obdobju ranljivosti. Zato je povsem upravičeno, da stojite za vsem kar čutite.
Iz tega razloga bom izpostavila tri glavne teme, ki se mi zdijo bistvene za vaš prihajajoči porod:
1.Sprejemanje lastne stiske
2.Aktivno sodelovanje s porodnim procesom
3. Na porodu nisi sama!
1. SPREJEMANJE LASTNE STISKE IN SOOČANJE Z REALNO SITUACIJO
DRUGAČE JE ITI NA POROD, ČE RAČUNAŠ NA TO DA BOŠ SAMA ali če si POSTAVLJENA PRED DEJSTVO TIK PRED ZDAJCI. ZATO JE TVOJA STISKA REALNA, UPRAVIČENA IN RAZUMLJIVA.
NIKOMUR SE NI TREBA OPRAVIČEVATI ZA ČUSTVA, KI JIH ČUTIŠ, NITI DOVOLITI DA BI VAM NA KAKRŠNKOLI NAČIN VZBUJALI OBČUTKE KRIVDE, KER VAM JE HUDO.
Dandanes ni »normalno«, da porodnica nima možnosti imeti partnerja ob sebi, zato ni prav nič hudega, če tovrstne tolažbe ne zaležejo – seveda, da ne – najprej si je treba dovoliti sploh začutiti, kako nam je s tako veliko spremembo v času, ko stremimo k povečanemu občutku varnosti in predvidljivosti. Sicer se lahko zgodi, da bodo ta potlačena čustva »na poti« ves čas.
APEL VSEMU STROKOVNEMU OSEBJU; pričakujte zahtevnejše pogoje za delo tudi v čustvenem smislu, ženske bodo rabile še več podpore, več nežnosti, več pripravljenosti kot po navadi. Predvsem pa bodo rabile vašo pomoč, da uravnajo glavne strahove, ki se bodo prebujali tekom procesa., zato se ne zatekajte le k protibolečinskim sredstvom, ampak bodite v prvi vrsti ČLOVEŠKI, govorite z njimi, pomagajte se jim da se pomirijo, božajte jih, če potrebujejo bližino, …
2. AKTIVNO SODELOVANJE S PORODNIM PROCESOM
GLAVNI POVELJNIK tako v nosečnosti kot v času poroda, je naše telo, NE UM! Zato se je potrebno fokusirati na to, kako bomo TELESU OMOGOČILI MAKSIMALNO PSIHOLOŠKO PODPORO, DA ČIM BOLJ NEMOTENO DELUJE. Ne pozabimo, da je vaše telo celih 9 mesecev zelo lepo peljalo proces nosečnosti in da ima načrt tudi za to, kako jo zaključiti. Zato mu moramo izkazati naše zaupanje.
Porod namreč »vodi« t.i.hormon ljubezen, oksitocin, ki se proizvaja takrat, ko so za to primerni pogoji. In drage moje, naj vas potolažim, da se ti pogoji lahko prav tako dosežejo brez partnerja – enako kot lahko dosežemo orgazem brez njih, včasih še celo lažje, če se malo pohecam 😊
Ni vseh upov za lep porod še konec, še vedno imate vse vajeti v svojih rokah –kot zanimivost podelim mnenje svetovno uspešnega porodničarja dr.Michel Odenta, ki pravi da moški na porodu pogosto tudi obremenjujejo žensko, v smislu da spodbujajo aktivacijo napačne možganske poloble. Zato je potrebno spodbujati ženske, da se med porodom obdajo z ljudmi ob katerih čim manj razmišljajo, ob katerih je čim manj vprašanj, besed … in čim več priložnosti, da se poveže s svojim telesom. V bistvu veljajo enaka pravila kot pri seksu – tudi če tam preveč razmišljamo in govorimo, se navadno ne odvija v pravi smeri😉
Kaj torej spodbuja oksitocin ? v prvi vrsti je potrebno zagotoviti, da je stimulirana prava polovica možganov, tj.desna. Ta ne mara preveč govoriti, razmišljati, načrtovati … ampak veliko raje čuti in se predaja povsem instinktivnim, telesnim občutkom. Zato je fino, če se skušate med porodom čim bolj posvetiti temu kar čutite – pa ne v smislu, da se potopite v bolečino, ampak da v primeru ko čutite žalost, jočete, v primeru ko čutite strah, storite to kar vam čustvo narekuje da bi ga potolažilo.
ZATO, Z DRUGIMI BESEDAMI, NA SLEDITE TEMU KAR VAM GOVORI SRCE, NE UM.
Seveda pa je spodbudno tudi, da ustvarimo prave občutke v telesu – to je, da nam je med porodom dovolj toplo, da se počutimo dovolj varne (v smislu, da nismo preveč izpostavljene nevarnostim, da nismo preveč razkrite, če nam to ne paše, da je dovolj ljudi v sobi ob nas, …), da je primerno zatemnjena soba, da nas osebje obravnava z nežnostjo in sočutjem, … to bo bistveno spodbudilo sproščanje pravih hormonov.
IZJEMNO VELIK POMEN IMAJO NAŠI OBČUTKI- ZATO JE NUJNO, DA AKTIVNO STREMIMO K TEMU, DA SE VSAJ DO NEKE TOČKE POMIRIMO. Torej, da si kljub vsej stiski dopovemo, da bo porod veliko lažji, če vzamemo »stvari v svoje roke« in se aktivno, zavestno odločimo, da bomo naredile vse kar lahko, da smo mirne.
To v praksi pomeni, da:
1. se boš potrudila pomiriti, ko te zagrabi panika, namesto da se ji prepustiš,
2. da se boš zavestno umirila/stabilizirala, ko začutiš popadek in začela čim mirneje predihavati popadke
(tako bo telo veliko manj zakrčeno med popadkom, kar pomeni manj bolečine in večja učinkovitost mehčanja MV)
da boš dihala na način, da se POČASI umirjaš – ni treba, da si povsem zen-ovska, dovolj je če samo poskušaš dihati počasneje kot bi sicer v tistem momentu (pomembno je, da ne pustiš dihanju, da »pobezla«, torej da dihaš dovolj umirjeno, obenem pa ne pretiravaš s prepočasnimi vdihi. Jaz rada rečem, da je dihanje kot sidro, ki drži tvoje misli mirne in telo stabilno. Zato je potrebno SLEHERNI popadek predihati kar se da disciplinirano – in takrat usmeriti ves svoj fokus samo v to.
3. da ne boš stiskala čeljusti, čeprav bo vse v tebi kričalo, da stisni
4. da si ne boš ponavljala pri sebi, »kako je grozno, kako me boli, kako trpim,…« ampak se boš namesto tega vsakič znova osredotočila na to, da se ne upiraš občutkom, da se mehčaš, prepuščaš procesu (s tem se spremeni fokus pozornosti in bistveno zniža doživljanje bolečine)
5. da ne boš »zadrževala v sebi zvokov«, če želiš, se lahko ves čas zraven oglašaš!
(pazi samo, da se tvoji zvoki NE gibljejo v visokih tonih, sploh če so bolj na -i, ampak skušaj raje ostati v zvokih na -a,-o,-u, v nižjih tonih. Na tak način sproščaš prepono in mišice medeničnega dna. (namig: zvoki, ki te spominjajo na seks so navadno zelo spodbudni)).
Pri predihavanju popadka je zelo pomembno, da si disciplinirana in da ne usmerjaš pozornosti na »napačne stvari«. Lahko si pomagaš s poslušanjem glasbe, zvoki narave, z različnimi mentalnimi slikami (npr.da si predstavljaš kako se odpiraš, se tvoje telo mehča kot vosek, ki se topi, kako se v mislih sprehodiš do kraja, ki te sprošča, pomirja..). Lahko pa si tudi prikličeš svojega partnerja in skušaš predstavljašti, kaj bi storil, če bi bil zdaj ob tebi? Kaj bi mu povedala? Lahko se povsem prepustiš predstavam, ki pridejo pred oči, …
V seveda, v trenutkih, ko se boš čutila najbolj osamljeno, ko boš najbolj potrebovala bližino svojega partnerja – preveri ali bi ga bilo možno poklicati? Vedi, da bo več kot 100% takrat s teboj – tako tvoj partner kot mnogi tvoji drugi ljubljeni. Iz svojih izkušenj lahko povem, že ko gredo moje porodnice roditi, pa nisem tam z njimi, jih imam ves čas v mislih in srcu.
3. NA PORODU NE BOŠ SAMA!🍀
Čeprav porod ne bo v dvoje s partnerjem, si ne dopoveduj, da boš tam sama. Ob tebi bo strokovno osebje, ki se zaveda resnosti situacije. Obrni se s svojo stisko na njih in bodi iskrena v temu kar čutiš – če bodo pregrobi, če bodo prestrogi, … daj jim vedeti kaj potrebuješ, česa bi si želela. Spomni jih, da porod zate ne bo vsakdanji dogodek in da ti je izjemno težko zaradi razmer v katerih moraš roditi. Prosi jih, da ti pomagajo imeti lepo izkušnjo, da jim boš lahko zaupala (in spet, ne boj se svojih solz).
Obenem pa ne pozabi, da nisi sama tudi zaradi tvojega trebuščka, ki te bo spremljal. Na porod si prišla v tandemu – in v tandemu ga boš tudi izpeljala. Že preden se z dojenčkom odpravita na pot, sklenita zavezništvo o sodelovanju. Povejte dojenčku, česa se bojite, zakaj vam je res hudo, … pomagajte mu razumeti kaj se dogaja (seveda ne bo razumel besed, bo pa dobival razumljiva sporočila na ravni hormonov in občutkov, ki jih bo).
Spomni se na svoje detece, da te potrebuje močno, pogumno, vztrajno. Da te potrebuje enako kot te bo potreboval kasneje v življenju, da stisneš zobe (NE DOBESEDNO😊 ) in prikličeš svojo levinjo na dan.
Ti to zmoreš – ker sicer ne bi bila obdarjena s priložnostjo, da prineseš novo detece v svet. Zmoreš biti dovolj močna, četudi si žalostna, četudi si ranljiva, četudi si prestrašena.
Zmoreš, če se boš le uspela dovolj pomiriti in sodelovati – tako s telesom kot z osebjem.
Čaka te najlepše darilo, ki si ga lahko podariš sama 💚zaupaj vase!
Srečno💚🍀
ความคิดเห็น